Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Prva Mojzesova knjiga (Geneza) (1 Mz)

1 Mz, 8. poglavje

¹ Bog se je spomnil Noeta in vsake žive stvari in vse živine, ki je bila z njim v ladji in Bog je privedel veter, da je šel prek zemlje in vode so se znižale. ² Tudi studenci globin in okna neba so bili ustavljeni in dež z neba je bil zadržan.1[[1 Mz 8,1-2]; [Ps 148,4]] ³ Vode so se nenehnoa[nenehno: hebr. gibale in upadale.] vračale iznad zemlje in po koncu sto petdesetih dni so bile vode znižane.

⁴ Ladja je obstala v sedmem mesecu,b[Sedmi mesec je po našem koledarju mesec september ali oktober. Latinsko ime za 7 je ›septem‹ – september, za 8 je ›octo‹ – oktober, za 9 je ›novem‹ – november, za 10 je ›decem‹ – december. Torej je v imenih slovenskih mesecev skrito judovsko štetje mesecev.] na sedemnajsti dan meseca, na gorah Araráta. ⁵ In vode so nenehnoc[nenehno…: hebr. bile v gibanju in upadanju.] upadale do desetega meseca. V desetem mesecu, na prvi dan meseca, so bili vidni vrhovi gorá.

⁶ Ob koncu štiridesetih dni se je pripetilo, da je Noe odprl okno ladje, ki jo je naredil ⁷ in odposlal krokarja, ki je letald[letal…: hebr. odhajal naprej in se vračal.] sem ter tja, dokler se vode nad zemljo niso posušile. ⁸ Od sebe je odposlal tudi golobico, da vidi, če so se vode znižale nad obličjem tal, ⁹ toda golobica ni našla počitka za podnožje svojega stopala in se je vrnila k njemu v ladjo, kajti vode so bile na obličju celotne zemlje. Potem je iztegnil svojo roko in jo prijel ter potegnile[potegnil…: hebr. ji storil, da pride.] k sebi v ladjo. ¹⁰ Okleval pa je še drugih sedem dni in golobico ponovno odposlal iz ladje. ¹¹ Golobica je zvečer priletela k njemu, in glej, v njenem kljunu je bil odtrgan oljčni list. Tako je Noe spoznal, da so se vode nad zemljo znižale. ¹² Okleval je še drugih sedem dni in odposlal golobico, ki pa se ni več vrnila k njemu.

¹³ Pripetilo se je v šeststoprvemf[Leta 2348 pr. Kr.] letu, v prvem mesecu, prvi dan meseca, [da] so se vode na zemlji posušile. Noe je odstranil pokrivalo ladje ter pogledal in glej, obličje tal je bilo suho. ¹⁴ § V drugem mesecu, na sedemindvajseti dan meseca, je bila zemlja suha.

¹⁵ Bog je spregovoril Noetu, rekoč: ¹⁶ »Pojdi iz ladje ti in tvoja žena in tvoji sinovi in žene tvojih sinov s teboj. ¹⁷ S seboj privedi vsako živo stvar, ki je s teboj od vsega mesa, tako od perjádi kakor od živine in od vsake plazeče stvari, ki se plazi na zemlji, da se bodo na zemlji lahko obilno plodili in bodo rodovitni in se množili na zemlji.« ¹⁸ Noe se je izkrcal in njegovi sinovi in njegova žena in žene njegovih sinov z njim. ¹⁹ Vsaka žival, vsaka plazeča stvar in vsaka perjád in karkoli se plazi na zemlji, po svojih vrstah,g[vrstah: hebr. družinah.] so se izkrcali iz ladje.

²⁰ Noe je zgradil oltar Gospodu in vzel od vsake čiste živali in od vsake čiste perjádi ter na oltarju daroval žgalne daritve. ²¹ Gospod je zavohal prijetenh[prijeten…: hebr. vonj počitka, ali, vonj zadovoljstva.] vonj in Gospod je v svojem srcu rekel: »Zaradi človeka tal ne bom več ponovno preklel, kajtii[kajti…: ali, v zamisli človekovega srca je hudobija.] zamisel2[1 Mz 6,5; Mt 15,19] človekovega srca je zla od njegove mladosti niti ne bom več ponovno udaril vsake žive stvari, kakor sem storil. ²² Doklerj[Dokler…: hebr. Kakor še vedno, vse dni zemlje.] ostaja zemlja, čas setve in žetve in mraz in vročina in poletje in zima in dan in noč ne bodo prenehali.«