Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Rutina knjiga (Rut)

Rut, 1. poglavje

¹ Pripetilo se je torej v dneh,a[Okoli leta 1322 pr. Kr.] ko so vladalib[vladali: hebr. sodili.] sodniki, da je bila v deželi lakota. In nek mož iz Judovega Betlehema je odšel, da začasno prebiva v moábski deželi, on in njegova žena in njegova dva sinova. ² Ime moža je bilo Eliméleh,c[Eliméleh: hebr. Bog kralja.] ime njegove žene pa Naomíd[Naomí: hebr. prijetna.] in ime njegovih dveh sinov Mahlóne[Mahlón: hebr. bolan.] in Kiljón,f[Kiljón: hebr. pešajoč, uničenje.] Efrátejci iz Judovega Betlehema. Prišli so v moábsko deželo in tamg[tam: hebr. bili tam.] ostali. ³ Naomín mož Eliméleh je umrl in bila je zapuščena in njena dva sinova. ⁴ In vzela sta si ženi izmed moábskih žensk. Ime ene je bilo Orpa,h[Orpa: hebr. zadnji del (ženskega) vratu.] ime druge pa je bilo Ruta.i[Ruta: hebr. prijateljica.] In tam so prebivali okoli deset let. ⁵ Tudi Mahlón in Kiljón, oba izmed njiju, sta umrla. In ženska je bila zapuščena od svojih dveh sinov in od svojega moža.

⁶ Potemj[Okoli leta 1312 pr. Kr.] je vstala s svojima snahama, da bi se lahko vrnila iz moábske dežele, kajti v moábski deželi je slišala, kako je Gospod obiskal svoje ljudstvo, ko jim je dajal kruh. ⁷ Zato je odšla iz kraja, kjer je bila in njeni dve snahi z njo in odšle so na pot, da se vrnejo v Judovo deželo. ⁸ Naomí je svojima dvema snahama rekla: »Pojdita, vrnita se vsaka k hiši svoje matere. Gospod naj prijazno postopa z vama, kakor sta vidve postopali z mrtvima in z menoj. ⁹ Gospod naj vama zagotovi, da bosta lahko našli počitek, vsaka izmed vaju, v hiši svojega moža.« Potem ju je poljubila. Oni pa sta povzdignili svoj glas in zajokali. ¹⁰ Rekli sta ji: »Zagotovo se bova s teboj vrnili k tvojemu ljudstvu.« ¹¹ Naomí je rekla: »Obrnita se, moji hčeri. Čemu hočeta iti z menoj? Mar je v moji maternici vendar še kaj sinov, da bi vama bili za moža? ¹² Ponovno se obrnita, moji hčeri, pojdita svojo pot, kajti prestara sem, da bi imela moža. Če bi rekla, imam upanje, če bi tudik[tudi…: ali, bila z možem.] nocoj imela moža in bi mu tudi rodila sinove, ¹³ bi se zadrževalil[zadrževali: hebr. upali.] zanje dokler ne bi odrasli? Bi ostali zanje, da ne bi imeli mož? Ne, moji hčeri, kajti tom[to…: hebr. imam veliko grenkost.] me zelo žalosti zaradi vaju, da se je Gospodova roka iztegnila zoper mene.« ¹⁴ Povzdignili sta glas in ponovno zajokali. Orpa je poljubila svojo taščo, toda Ruta se je trdno pridružila k njej. ¹⁵ Rekla je: »Glej, tvoja svakinja je odšla nazaj k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom. Vrni se za svojo svakinjo.« ¹⁶ Ruta pa je rekla: »Ne zahtevaj,n[zahtevaj…: ali, bodi zoper mene.] da te zapustim ali da se vrnem od sledenja za teboj, kajti kamor greš ti, bom šla jaz. In kjer ti prenočuješ, bom prenočevala jaz. Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog [bo] moj Bog. ¹⁷ Kjer ti umreš, bom umrla jaz in tam bom pokopana. Gospod naj mi tako stori in še več, če bi karkoli razen smrti, ločilo tebe in mene.« ¹⁸ Ko je videla, da jeo[je…: hebr. se je okrepila.] bila neomajnega mišljenja, da gre z njo, potem je opustila, da ji prigovarja.

¹⁹ Tako sta obe odšli, dokler nista prišli v Betlehem. Pripetilo se je, ko sta prišli v Betlehem, da je bilo vse mesto vznemirjeno glede njiju in rekli so: » Ali ni to Naomí?« ²⁰ Odgovorila jim je: »Ne imenujte me Naomí,p[Naomí: to je, Prijetna.] imenujte me Mara,q[Mara: to je, Grenka.] kajti Vsemogočni je zelo grenko postopal z menoj. ²¹ Odšla sem polna, Gospod pa me je ponovno privedel domov prazno. Zakaj me torej imenujete Naomí, glede na to, da je Gospod pričeval zoper mene in me je Vsemogočni prizadel?« ²² Tako se je Naomí vrnila in z njo njena snaha Moábka Ruta, ki sta se vrnili iz moábske dežele. V Betlehem sta prišli ob začetku ječmenove žetve.