Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Prva Mojzesova knjiga (Geneza) (1 Mz)

1 Mz, 3. poglavje

¹ Torej kača [pa] je bila bolj premetena kakor katerakoli izmed poljskih živali, ki jih je Gospod Bog naredil. In rekla je ženski: »Da, alia[ali: hebr. ker itd.] je Bog res rekel: ›Ne bosta jedla od vsakega vrtnega drevesa?‹«b[Lucifer se do takrat še ni pregrešil. Ko pa je vstopil v kačo se je pregrešil (Ezk 28,13–15). Lucifer je prišel na zemljo kot maziljen angel z božansko nalogo, da služi Adamu in Evi. V 1 Mz 1,26–28 je Bog Adamu in Evi dal gospostvo in to je zamikalo Luciferja. Razmišljal je, da bo kakor Bog (Iz 14,12–14). Adamu in Evi je Bog dal brezpogojno avtoriteto. Če pa bi se Luciferju po lastni svobodni volji vdala, bi s tem tudi na Luciferja prenesla to avtoriteto, kar se je tudi zgodilo.]1[[1 Mz 1,26-28]; [Iz 14,12-14]; [Ezk 28,13-15]] ² In ženska je rekla kači: »Midva lahko jeva od sadja vrtnih dreves, ³ toda o sadu drevesa, ki je v sredi vrta, je Bog rekel: ›Ne bosta jedla od njega niti se ga ne bosta dotikala, da ne bi umrla.‹«c[V 1 Mz 2,17 je Bog rekel, da ne jesti od sadu tega drevesa. Tukaj pa Eva samovoljno dodaja besedo ›dotikala‹.]2[[1 Mz 2,17]] ⁴ Kača je ženski rekla: »Zagotovo3[2 Kor 11,3; 1 Tim 2,14] ne bosta umrla, ⁵ § kajti Bog ve, da se bodo na dan, ko bosta od njega jedla, vajine oči potem odprle in bosta kakor bogovi, poznavajoč dobro in zlo.«d[Kača jima je obljubila, da ›bosta kakor bogovi‹, toda onadva sta ŽE bila narejana po Božji podobnosti.]4[[1 Mz 1,26]]

⁶ In ko je ženska videla, da je bilo drevo dobro za jed in da je bilo prijetnoe[prijetno: hebr. hrepenenje.] očem in da si je drevesa želeti, da da nekomu modrost, je vzela od njegovega sadu in5[1 Tim 2,14] jedla ter dala tudi svojemu možu, [ki je bil] z njo, in on je jedel. ⁷ Oči so se obema odprle in spoznala sta, da sta bila naga. Skupaj sta sešila figove liste ter si naredila predpasnika.f[predpasnika: ali, stvari, ki opašejo. [Prej sta imela nebeška oblačila. Glej op.: Lk 9,29]]6[[Lk 9,29]] ⁸ In zaslišala sta šum Gospoda Boga, ki je v svežinig[svežini: hebr. vetru.] dneva hodil po vrtu, in Adam ter njegova žena sta se pred prisotnostjo Gospoda Boga skrila med vrtna drevesa.h[S storjenim grehom sta pridobila drugo naravo, naravo, ki se boji Boga.]

⁹ Gospod Bog je zaklical Adamu in mu rekel: »Kje si?« ¹⁰ Ta je rekel: »Zaslišal sem tvoj šum na vrtu in sem se zbal, ker sem bil nag, in sem se skril.«

¹¹ Rekel je: »Kdo ti je povedal, da si bil nag? Mar si jedel od drevesa, od katerega sem ti zapovedal, da ne bi smel jesti?« ¹² Mož je rekel: »Ženska, ki si mi jo dal, da je z menoj, ona mi je dala od drevesa in sem jedel.« ¹³ Gospod Bog je rekel ženski: »Kaj je to, kar si storila?« Ženska je rekla: »Kača me je preslepila in sem jedla.«

¹⁴ Gospod Bog je rekel kači: »Ker si to storila, si prekleta nad vso živino in nad vsako poljsko živaljo. Po svojem trebuhu boš šla in prah boš jedla vse dni svojega življenja. ¹⁵ § Postavil bom sovraštvo med teboj in žensko in med tvoje seme in njeno seme; to ti zdrobi glavo, ti pa boš ranila njegovo peto.«i[Sovraštvo med Satanom in Jezusom, rojenim iz ženske. Jezus Satanu zdrobi glavo. ›Njeno seme‹ se razume kot Jezus, ki premaga hudiča (kačo), čeprav sam pri tem trpi (peta). Ta vrstica se v krščanstvu imenuje Protoevangelij (prvo evangeljsko sporočilo). ›Potomec žene‹ (v hebrejščini se uporabi moški rod, a poudarek je na potomcu ženske) se nanaša na Jezusa. Zdrobljenje glave kaže na Jezusovo zmago nad hudičem in smrtjo na križu, rana na peti pa na Jezusovo trpljenje. Obstaja izjemen zgodovinski dokaz, ki je močno spremenil naše razumevanje rimskega križanja. Leta 1968 so gradbeni delavci v severnem delu Jeruzalema (Giv'at ha-Mivtar) naključno odkrili starodavno judovsko grobnico iz 1. stoletja po Kr. V njej so našli kamnito kostnico (osarij) z napisom: »Jehohanan, sin Hagkola«. V tej kostnici so znanstveniki odkrili nekaj unikatnega: desno petno kost (calcaneus), ki jo je še vedno prebadal 11,5 centimetra dolg železen žebelj. To je bil sploh prvi neposredni fizični arheološki dokaz za rimsko križanje. Tradicionalna krščanska umetnost (slike, kipi) običajno prikazuje Jezusa z nogami, ki so spredaj prekrižane in pribite skozi nart (zgornji del stopala pri prstih). Vendar Jehohananove kosti kažejo drugačno, veliko bolj surovo realnost. Rimljani niso križali ljudi iz estetskih razlogov, temveč iz praktičnih. Če bi žebelj zabili skozi mehke kosti narta na sprednjem delu stopala, bi se meso pod težo telesa hitro pretrgalo in obsojenec bi padel s križa. Petna kost je ena najtrših in največjih kosti v človeškem stopalu. Če žebelj zabiješ skozi peto, ustvariš fiksno in trdno sidro, ki zanesljivo drži težo celotnega telesa. Arheologi in antropologi (Zias in Sekeles) so po podrobni analizi ugotovili, da Jehohananovi nogi nista bili pribiti skupaj spredaj. Namesto tega so ga na navpični leseni steber posadili tako, da je z nogama objel steber s strani. Žebelj so zabili od zunaj navznoter, neposredno skozi petno kost v les. Da žebelj ne bi zdrsnil skozi kost, so pod glavo žeblja podložili še kos lesene ploščice (iz oljčnega lesa). Žebelj je v Jehohananovi peti ostal zato, ker se je njegova konica ob zabijanju v križ zvila (verjetno je zadel ob trdno grčo v lesu). Ko so ga po smrti snemali s križa, žeblja niso mogli potegniti ven, zato so moškega pokopali skupaj z njim – in tako se je ohranil za zgodovino. Čeprav gre za kosti moškega po imenu Jehohanan, nam ta najdba natančno razkriva, kako so Rimljani v Jeruzalemu izvajali križanja v času, ko je živel Jezus. Ker je bil Jezus križan po enakih rimskih zakonih in metodah, je izjemno verjetno, da so tudi njemu žeblje zabili naravnost skozi petne kosti. To arheološko odkritje daje svetopisemski vrstici iz 1 Mz 3,15 globok in dobeseden pomen. Ko prerokba pravi, da bo kača Mesiju »ranila peto«, to ni le naključna metafora za lažjo poškodbo. V luči arheologije to pomeni napoved točnega anatomskega mesta, kjer bo Rešitelj utrpel najhujše rane med svojo usmrtitvijo na križu.]7[[Ps 22,16]; [Mt 27,35]; [Mr 15,24]; [Lk 23,33]; [Jn 19,18]; [Jn 20,25]] ¹⁶ Ženski je rekel: »Silno bom pomnožil tvojo bridkost in tvoje spočetje. V bridkosti boš rojevala otroke, in tvoje hrepenenje bo k tvojemuj[k tvojemu: ali, podvrženo k tvojemu.] možu in on bo vladal8[1 Kor 14,34] nad teboj.«

¹⁷ Adamu pa je rekel: »Ker si prisluhnil glasu svoje žene in si jedel od drevesa, o katerem sem ti zapovedal, rekoč: ›Ne boš jedel od njega;‹ prekleta so tla zaradi tebe, v bridkosti boš jedel od le-teh vse dni svojega življenja. ¹⁸ Tudi trnje in osat ti bodo obrodila;k[obrodila…: hebr. naredila, da vzbrsti.] in poljsko zelišče boš jedel; ¹⁹ v potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne vrneš v tla, kajti od tam si bil vzet, kajti prah si in v prah se boš vrnil.« ²⁰ Adam je svojo ženo imenoval Eva;l[Eva: hebr. Chavah: to je Življenje.] ker je bila mati vseh živih. ²¹ Adamu in njegovi ženi je Gospod Bog naredil plašča iz kož ter ju oblekel.

²² Gospod Bog je rekel: »Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, da pozna dobro in zlo. In sedaj, da ne iztegne svoje roke in vzame tudi od drevesa življenja ter jé in živi na veke,« ²³ ga je Gospod Bog zato odposlal iz edenskega vrta, da orje tla, iz katerih je bil vzet. ²⁴ § Tako je izgnal človeka in na vzhodu edenskega vrta namestil kerube in ognjen meč, ki obrača vsako pot, da varuje pot drevesa življenja.