Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Nehemijeva knjiga (Neh)

Neh, 4. poglavje

¹ Toda pripetilo se je, da ko je Sanbalát slišal, da smo gradili zid, da je bil besen in polastilo se ga je veliko ogorčenje in zasmehoval je Jude. ² § Pred svojimi brati in vojsko Samarije je spregovoril ter rekel: »Kaj počno ti slabotni Judje? Mar se bodo utrdili?a[utrdili: hebr. prepustili samim sebi.] Mar bodo žrtvovali? Mar bodo končali v [enem] dnevu? Mar bodo oživili kamne iz kupov smeti, ki so požgane?« ³ Torej Amónec Tobija je bil ob njem in rekel: »Celo to, kar so zgradili, če gre gor šakal,b[Glej opombo pri Sod 15,4.]1[[Sod 15,4]] bo torej porušil njihov kamniti zid.« ⁴ Prisluhni, oh naš Bog, kajti mi smo prezirani.c[prezirani: hebr. kljub temu.] Obrni njihovo grajo na njihovo glavo in jih daj za plen v deželi ujetništva ⁵ in ne pokrij njihove krivičnosti in naj njihov greh ne bo izbrisan izpred tebe, kajti do jeze so te izzivali pred graditelji. ⁶ Tako smo gradili obzidje in vse obzidje je bilo združeno skupaj do njegove polovice, kajti ljudstvo je imelo um, da dela.

⁷ Toda pripetilo se je, da ko so Sanbalát, Tobija, Arabci, Amónci in Ašdódčani slišali, da so bilid[bili…: hebr. se zidovi Jeruzalema vzdignili.] zidovi Jeruzalema postavljeni in da so se vrzeli začele zapolnjevati, potem so bili zelo besni ⁸ in vsi skupaj so skovali zaroto, da pridejo in se borijo zoper Jeruzalem in da toe[to…: hebr. temu naredijo napako.] ovirajo. ⁹ Kljub temu smo naredili svojo molitev k svojemu Bogu in podnevi ter ponoči zaradi njih postavili stražo. ¹⁰ Juda je rekel: »Moč nosilcev bremen je oslabela in tam je veliko smeti, tako, da nismo zmožni graditi obzidja.« ¹¹ Naši nasprotniki pa so rekli: »Ne bodo vedeli niti videli, dokler ne pridemo v sredo mednje in jih pobijemo in povzročimo, da delo preneha.« ¹² Pripetilo pa se je, ko so prišli Judje, ki so prebivali poleg njih, da so nam desetkrat rekli: »Izf[Iz…: ali, Da se morate iz vseh krajev vrniti k nam.] vseh krajev, od koder se boste vrnili k nam, bodo oni nad vami.«

¹³ Zato sem postavilg[postavil…: hebr. od nižjih delov mesta itd.] na nižjih mestih za obzidjem in na višjih mestih, sem celo postavil ljudstvo po njihovih družinah, z njihovimi meči, njihovimi sulicami in njihovimi loki. ¹⁴ Pogledal sem, vstal in rekel plemičem, vladarjem in ostalemu ljudstvu: »Ne bojte se jih. Spominjajte se Gospoda, ki je velik in strašen in borite se za svoje brate, svoje sinove in svoje hčere, svoje žene in svoje hiše.« ¹⁵ Pripetilo se je, ko so naši sovražniki slišali, da nam je bilo to znano in je Bog njihovo namero privedel v nič, da smo se vsi izmed nas vrnili k obzidju, vsak k svojemu delu.

¹⁶ Pripetilo se je od tega časa naprej, da je polovica mojih služabnikov delala na delu, druga polovica pa je držala sulice, ščite, loke in brezrokavne verižne srajce in vladarji so bili zadaj za vso Judovo hišo. ¹⁷ Tisti, ki so gradili na obzidju in tisti, ki so nosili bremena, s tistimi, ki so prenašali, vsak je z eno roko opravljal delo, z drugo roko pa je držal orožje. ¹⁸ Kajti graditelji so gradili tako, da je imel vsakdo svoj meč opasan obh[ob…: hebr. na svojih ledjih.] svoji strani. Tisti, ki je trobil na šofár, pa je bil poleg mene.

¹⁹ Rekel sem plemičem, vladarjem in ostalemu ljudstvu: »Delo je veliko in obsežno, mi pa smo na obzidju ločeni, eden daleč od drugega. ²⁰ Na katerem mestu torej zaslišite glas šofárja, krenite tja k nam. Naš Bog se bo boril za nas.« ²¹ Tako smo se trudili na delu. Polovica izmed njih je sulice držala od jutranjega vzhoda do pojavitve zvezd. ²² Prav tako sem ljudstvu istočasno rekel: »Naj vsak s svojim služabnikom prenočuje znotraj Jeruzalema, da nam bodo ponoči lahko straža in se trudili podnevi.« ²³ § Tako niti jaz, niti moji bratje, niti moji služabniki, niti ljudje na straži, ki so mi sledili, nihče izmed nas ni odložil svojih oblačil, razen, dai[razen, da…: ali, vsak je s svojim orožjem odšel po vodo.] jih je vsak slekel za pranje.